Ura filozofije, pri kateri predavatelj študentom razlaga nemško klasično filozofijo. [Gos] snemanje Neža Pahovnik transkripcija Alenka Mirkac 1.1 CLARIN.SI http://hdl.handle.net/11356/1438 www.clarin.si www.korpus-gos.net/

Avtorske pravice za to izdajo ureja licenca Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0.

Dovoljeno vam je: reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem in priobčevanje dela javnosti predelati delo Pod naslednjimi pogoji: Priznanje avtorstva — Pri uporabi dela morate navesti izvirnega avtorja na način, ki ga določi izvirni avtor oziroma dajalec licence. V znanstvenih publikacijah to pomeni citiranje ustreznega dela ali del, dostopnih na domači strani projekta, http://www.slovenscina.eu/. Nekomercialno. Tega dela ne smete uporabiti v komercialne namene. Deljenje pod enakimi pogoji — Če spremenite, preoblikujete ali uporabite to delo v svojem delu, lahko distribuirate predelavo dela le pod licenco, ki je enaka tej.

This work is licenced under the Attribution-NonCommercial-ShareAlike 4.0.

You are free: to Share — to copy, distribute and transmit the work to Remix — to adapt the work Under the following conditions: Attribution — You must attribute the work in the manner specified by the author or licensor. In scientific publications this means citing the relevant publication or publications, referred to on the home page of the project: http://www.slovenscina.eu/. Noncommercial. You may not use this work for commercial purposes. Share Alike. If you alter, transform, or build upon this work, you may distribute the resulting work only under the same or similar license to this one.

2021-09-23 Ura filozofije, pri kateri predavatelj študentom razlaga nemško klasično filozofijo. 2010-03-12 terenski posnetek 2010-03-12 akademski, humanistika LJ Ljubljana 2010-01-06 ostali smo pri paragrafu osenoseneset ne ? če tako vprašam takoj ste prebrali ? je kakšno vprašanje ? eee je kakšno vprašanje ki je ostalo od zadnjič ? je kaj nejasnega v tem naslednjem ali sejnoseneset ali v sedeminosemdesetem ali osenosnsetem paragrafu ? ne ? eee dobro gremo potem ponovimo do kod smo prišli eee tako skratka uvod eee rekli smo da se vse skupaj o eee dogaja na način preizkusa realnosti vednosti eee če preskočimo vse ostalo m eee mamo neko pozicijo naravne zavesti ločujemo eee moment vednosti moment resnice eee identitete razlike eee in sedaj vse skupaj bo potekalo na na način imanentnega preizkušanja koliko se vednost in predmet ujemata koliko vednost in nasebje sovpadata zastavlja se najprej vprašanje kje bomo dobili kriterij tega preizkusa preizkusa realnosti vednosti spomnite smo rekli eee zavest eee pod pojem vednosti ta kriterij je vedno znova postavlja sama eee na podlagi tistega kar sama razglasša za resnično bomo imeli eee kriterij da merimo njeno vednost po njem a ne to je eno in drugo eee kako se izvaja ta preizkus ? rekli smo tudi da ne samo da naravna zavest prinaša sama kriterij preizkusa temveč tudi sama izvede ta preizkus ker hoče da bi bila njena vednost realna vednost vednost nasebja kar ostane nam je potemtakem samo to ne samo da ostane nam samo opazovanje das rajne cu zeen ampak je to eee eee čista pasivnost nevmešavanje v potek dogajanja v potek preizkusa pozitivna zahteva kajti edino na ta način lahko zagotovimo da je preizkus res imanenten veljaven za naravno zavest eee samo eee videli smo zastavili smo si tedaj tudi vprašanje eee kako je pa mogoče opazovanje preizkusa vednosti druge naravne zavesti ne ? druge zavesti rekli smo jasno je da eee četudi se zdi najprej da ona postavlja kriterij ona izvaja preizkus mi je zgolj opazujemo smo nazadnje lahko samo mi tisti ki izvajamo ta preizkus in sami sebe opazujemo kot eee izvajalce tega preizkusa ampak zadnjič smo se eee zaustavili pri vprašanju dobro seveda če si vednost in predmet ujemata smo prišli do pozicije ko vednost ve da ve kot naravna zavest ko zavest ve da ve in to je točka kjer se lahko potem naprej nadaljuje znanost oziroma kjer se lahko šele zares začne znanost sama znanost logike če se pa eee vednost in predmet ne ujemata smo videli kaj se tedaj eee zgodi zgodi se to da se eee zdi da se mora vednost prilagoditi predmetu ampak s spremembo pr eee vednosti s se spremeni tudi predmet kajti vednost je bila bistveno vednost tega predmeta in predmet je bil bistveno vezan na to vednost in eee tako da preizkus vednosti ni samo preizkus vednosti ampak hkrati tudi preizkus predmeta tako da če vednost ne vzdrži tudi kriterij eee pade skratka vse se sprevrže v eee vse se sprev zaide v eee gibanje to nekako poznamo ampak vprašanje je bilo kako lahko sploh pride do neujemanja med vednostjo in predmetom ko pa sta vednost in predmet zgolj dva dve plati istega odnosa ker eee je vse kar vemo eee eee vse kar nam je dano od predmeta vsebovano v vednosti o predmetu in ne obstaja neka druga vednost eee vednost ki ne bi bila zavednost ne se pravi vprašanje je to je bilo to je tisto o čemer smo zadnjič eee končali vprašanje se glasi kako lahko to kar je zgolj dvojna plat to kar sta zgolj dve plati enega in istega odnosa kako je lahko to kar je po vsebini nujno identično kako lahko to pride v nesovpadanje kako se lahko tukaj sploh pojavi eee razlika to kar smo opozorili je zgolj to eee da Hegel tukaj uporablja neko razliko med za zavest in ta predmet je za zavest ampak hkrati ji tudi je kot predmet in ta razlika med za zavest in zavesti se pravi za plus akuzativ in dvojni dativ eee da je ta raz de d da bo nekako na ta n na na tej razliki treba opreti možnost na to razliko opreti možnost da pride do nesovpadanja eee neskladja med vednostjo in predmetom pri čemer ta ji označuje tisti moment po katerem eee je predmet tuj zavesti ne po kateri predmet kot objekt ravno nastopa kot nekaj kar je neodvisno od eee subjekta eee kot nekaj kar obstaja vsaj po pretenziji neodvisno od tega ali zavest zanj ve ali ne ne to je eee zdej eee trenutno stanje obenem smo rekli eee da trenutno ni jasno seveda lahko preberemo besedilo in eee povzamemo kaj Hegel pravi ampak da ni najbolj jasno kako naj to razumemo in da bomo poskušali na podlagi eem rcimo sledi ki jih bo Hegel pustil ki jih Hegel pušča prej in pozneje ko opisuje to ta dogodek sklepati eee da bomo skratka poskušali na podlagi teh sledi sklepati za kaj pravzaprav pri tem gre kako pride do eee kako lahko pride do neskladja med vednostjo in predmetom eee če zej preberemo še še enkrat zadnjič se prai če tem primerje se prai toda ravno v tem da nasploh ve o nekem predmetu je že navzoča ta razlika da je njej to je tista ji nekej nasebje neki drugi moment pa vednost ali bit predmeta za zavest na tem razločku ki je navzoč sloni preizkus to smo rekli ne če si v tej primerjavi oboje ne ustreza potem se zdi da mora zavest spremeniti svojo vednost da bi jo prilagodila predmetu toda v spremembi vednosti se ji dejansko spremeni tudi predmet sam kajti navzoča vednost je bila bistvena vednost o predmetu skupaj z vednostjo tudi predmet postane drug kajti ta predmet je bistveno pripadal tej vednosti in to si moramo zmerej zap eee eee zapomniti ta predmet je bistveno pripadal tej vednosti vednost in predmet se vzajemno sodoločata kakor se spremeni vednost se pravi kakor se spremeni neka podoba naravne zavesti tako se spremeni tudi predmet in obratno kakor se spremeni predmet tako se spremeni tudi vednost se pravi ka s spremembo predmeta tudi ena podoba naravne zavesti prestane neko spremembo in morda eem postane druga podoba naravne zavesti eee kajti vemo tudi v tistem kar eee vednost razglaša za svoj predmet in to pomeni za tisto eee v tistem kar eee zavest razglaša za svoj resnični predmet bomo imeli kriterij da merimo eee vednost po njej imanentni po njem imanentni kriterij torej eee kajti ta predmet je bistveno pripadov tej vednosti s tem postane zavesti očitno da tisto kar ji je bilo prej nasebje ni bilo na sebi ali da je bilo le za njo na sebi tu je zej eden od ključnih stavkov se pravi zavesti postane očitno da tisto kar ji je ji je bilo nasebje se pravi ji je bilo nasebje ji je bil objekt kolikor to označuje neko razliko med za zavest in ji ne zavesti ni bilo na sebi ali da je bilo le za njo na sebi se pravi kaj se izkaže v tem aaa sesutju se pravi ob primer v primeru ko si ta ti dve plati na ustrezata ? izkaže se to da tisto kar ji je bilo nasebje ni nasebje ampak da ji je bilo za njo nase na nasebje in v tem vidimo kako lahko govorimo moment uvedenja eee v tem lahko vidimo moment uvedenja subjetkivne vpetosti skratka lahko se zdi da j smo imeli pred tem neko neposredno naivno predstavo naravne zavesti ki je nekam postavljala svoj resnični predmet in ki ga je imela za resnični predmet ne zgolj z resnični predmet za njo ko pa pride do tega neskladja se p ooo eee se se manifestira tisto kar je bilo pro eee provzaprov očitno da je bila ta predstava resničnega predmeta to pojmovanje resničnega predmeta podpogojeno z neko subjektivno pozicijo da je lahko ta predmet nastopal kot resnični predmet zgolj s tiste pozicije ki je sedaj ni več a ne aaa se pravi mmm kaj to kar ji je bi ka k kaj se zdaj zgodi rekli smo razlika je eee Hegel opozarja na razliko med za zavest in zavesti me za njo in njej za njo in ji ne in ko pride do neskladja ne pravi eee če si v tej primerjavi oboje ne ustreza se zgodi kaj nasebje ki ji je bilo postane nasebje za njo tisto kar ji je bilo zdej dobi status za njo preide eee eks eee eksplicitno v moment vednosti tako da bi lahko tukaj si lahko naredite se prai da tisto kar ji j bilo prej nasebje ni bilo na sebi na sebi ali da je bilo na sebi le za njo to kar ji je bilo prej na kar ji je bilo nasebje je zdaj na sebi le za njo iz momenta ji preide na moment za njo to se zgodi to zdej recimo na podlagi tega kar Hegel pravi vidimo kaj to pomeni tega še ne vemo ko torej zaves o predmetu ugotovi da mu njena vednost ne ustreza tudi predmet sam ne vzdrži ali merilo preizkusa se spremeni če tisto česar merilo naj bi bilo v preizkusu ne obstane recimo preizkus ni samo preizkus vednosti temveč tudi njenega merila in zdej gremo naprej a ne eee naprej pa zdej stavek ki je morda eden od ključnih mism en od ključnih eden od številnih ključnih stavkov a ne eee ki se jih je dobro zapomniti pravi Hegel to dialektično gibanje ki ga zavest izvaja sama na sebi tako na svoji vednosti kakor na svojem predmetu čakajte da pogledam sama na sebi namreč lahko bi rekli izvaja sama na sebi izvaja sama s seboj tudi tako bi bilo eee mogoče to dize dialektiše bevegung velhe das bevus zajn an im zelbst zavol am zajnem bisen als am zajnem gegenštande ausibt ne se pravi to dialektično gibanje ki ga zavest izvaja sama na sebi tako na svoji vednosti kakor na svojem predmetu kolikor ji iz tega nastane nov resnični predmet je provzaprov tisto kar se imenuje izkustvo in če tukaj govorimo o v v na o našem kontekstu je kakšno izkustvo seveda izkustvo zavesti ne kar je pomembno a ne zakaj zaradi tega ker je ker je kot vemo začetni naslov Fenomenologije duha bil Znanost izkustva zavesti in tuki mamo zdej pač deklaracijo izjavo definicijo kaj Hegel misli z izkustvom zavesti dialektično gibanje zavest ga izvaja sama na sebi sama s seboj pri tem ji nastane nov resnični predmet je provzaprov tisto kar se imenuje izkustvo pravi dialektično gibanje preizkus realnosti vednosti vemo celo to da v tem eee da go lahko govorimo o izkustvu zavesti kolikor ji nastane nov resnični predmet toli torej kolikor ji stari resnični predmet propade torej iz o izkustvu zavesti lahko govorimo provzaprov samo tedaj eem ko se izkaže k ko se pokaže neskladje med vednostjo in predmetom ne to dialektičo gibanje pri preizkusu realnosti vednosti kolikor zavesti pri tem nastane nov resnični predmet in pomembno je da nastane nov resnični predmet zej kako nej zdej to razumemo dej lahko gremo lahko gremo naprej da dobimo še kakšno sled bi pa za začetek opozoril samo na en izraz in to je dize dialektiše bevegung to dialektično gibanje zej Hegel dialektik Hegel uporablja izraz tako kot danes uporabljamo izraz dialektika pogosto v vsakdanjem pomenu ne kot besedo vsakdanje govorice eee tako kot se dialektika danes pogosto uporablja kot psovka ampak včasih uporablja v togem Heglovem pomenu in mislim da je to eden od teh primerov zato bomo pogledali kaj pravi o dialektiki v mmm pravzaprav nenaključnem tekstu na koncu Znanosti logike iz leta tisoč osemsto šesnajst se pravi pod poglavjem aboslute ide absolutna ideja s čimer se Znanost logike konča tako kot se Fenomenologija duha konča z absolutno vednostjo tako se Znanost logike konča z absolutno idejo idejo ki spet deluje kot nekakšen antiklimaks zaradi tega ker ne pride do eee razsvetlenja razsvetlitve ampak Hegel nekako reče sej no zdej smo na koncu zdej je stvar jasna povejm poglejmo samo še nekaj metodičnih preudarkov kako smo do tod prišli v resnici samo o metodi ampak to kar je za nas pomembno je da tukej pravzaprav eee poda neko dovolj natančno oziroma dovolj uporabno opredelitev dialektike in pravi bistveno je da eem absolutna metoda najde in spozna določitev občega v njem samem razumsko končno spoznavanje postopa pri tem tako da tisto kar je pri abstirharujočem proizvajanju onega občega opustilo sedaj enako zunanje znova povzame od konkretnega se pravi razlika med razumsko eee metodo ki je zunanja in absolutno medoto ki je Heglova absolutna metoda pa se ne vede kot zunanja refleksija temveč določeno jemlje od svojega predmeta samega saj je ona sama njegov imanentni princip in duša to je tisto kar je od spoznavanja zahteval Platon namreč da je treba reči obravnavati same za sebe reči je treba obravnavati same za sebe deloma v njihovi občosti deloma pa ne odbloditi od njih in posegati po okoliščinah eksemplih in primerjavah temveč imeti pred seboj edino nje in spraviti do zavesti to kar je imanentno njih obravnavati reči same po sebi obravnavati jih imanentno ne da bi eee posegali z lastnimi domislicami v njihovo obravnavo to smo videli natanko enako eee je tukaj govoru Hegel za eee to kako naj poteka preizkus realnosti vednosti metoda absolutnega spoznavanja je toliko analitična da nadaljno določitev svojega začetnega občega najde povsem le v njem ki je absolutna objektivnost pojma katerega g gotovost je se pravi ta absolutna metoda je analitična ker izhaja iz obravnave svojega predmeta samega ni nič drugega kot opazovanje ni opazovanje je kot analiza tega kar se ponuja ne vendar je v enaki meri tudi sintetična saj se njen predmet ki je neposredno določen kot enostavno obče spričo določnosti ki jo ima v svoji neposrednosti in občosti sami pokaže kot nekaj drugega ta odnos različnega ki tako njen predme ki tako njen predmet je v sebi pa nikakor ni več tisto kar je mišljeno kot sinteza pri končnem spoznavanju že zaradi svoje prav tako tudi analitične določitve nasloh da je odnos v pojmu se popolnoma razlikuje od te sintetičnosti skratka kaj smo videli metoda je analitična kolikor obravnava svoj predmet imanentno kolikor ne dodaja zunanjih določil vednar je hkrati tudi sintetična ne sintetična v smislu da bi dodala nekaj drugega od zunaj kot to počne razumska sinteza ampak sinteza v smislu da skozi analizo nekega predmeta nekega pojma proizvede druga določila spravi na plan tisto s čimer je bilo to določilo povezano in kar je potemtakem bilo moralo biti vsebovano v njem to da postane začetni pojem drug je ta sintetični moment se pravi eee pokaže kot nekej drugega in pravi ta tako sintetični kakor tudi analitični moment sodbe ne tako analitični ta ta tako sintetični kakor tudi analitični moment sodbe na podlagi katerega se začetno obče samo iz sebe določi kot drugo sebe kot svoje drugo bi imenovali das dialektiše to bi imenovali tisto dialektično torej ta t ta moment ki je tako analitičen kot sintetičen videli smo zakaj analitičen zaradi tega ker je imanenten sintetičen zaradi tega ker proizvode ne proizvede neko nadaljne določilo ki nepo v neposrednem predmetu kakor smo začeli ni bilo vsebovano se pravi ta tako sintetični kakor tudi analitični moment sodbe na podlagi katerega se začetno obče samo iz sebe določi kot svoje drugo kot drugo sebe kot nekaj drugega bi imenovali tisto dialektično dialektično je torej dialektična obravnava je potemtakem obravnava če vzamemo samo to kar smo zdej povedali Hegel potem nadaljuje češ k kako je bila dialektika pojmovana pri Platonu pri pri Grkih nasploh kako je eee posebna zasluga eee Kanta da je pokazal kako so reči je pokazal kako je protislovje eee ravno v dialektitki čistega uma kako je protislovje nujna značilnost predmeta ne naključna napaka ampak nekaj v kar nas sili eee imanentna obravnava sveta samega skratka to t t ta njegova umestitev eee do recimo različnih pojmovajn dialektike eee sledi ampak kar je pomembno za nas je da je dialektika imanentna obravnava nekega predmeta ki pokaže kako so v tem predmetu vsebovana druga določila ki pokaže kako nek začetni predmet sam iz sebe proizvede svoje drugo kako začetno obče samo iz sebe na podlagi določil ki jih ima v sebi preide v nekaj drugega in s tem vzpostavi prostislovje imanentno antinomijo bi lahko rekli s tistim kar je na začetku bil zakaj je to pomembno ? eh zaradi tega ker smo pač ravno si zastavili vprašanje kako lahko pride do neskladja med predme eee med vednostjo in predmetom kako lahko skozi preizkus realnosti eee vednosti ugotovimo da se ti dve plati ne ujemata zde lahko rečemo n na podlagi te analogije a ne na na podlagi te primerjave eee da bo lahko šlo za to da izhajamo iz neke pozicije vednosti ju obravnavamo samo po sebi in ugotovimo tako kot v dialektični obravnavi nasploh kakšne so kakšne se pravi ugotovimo kaj izhaja iz teh določil in pridemo do spoznanja da nam je začetno določilo se sprevrglo v svoje drugo da je postalo nekej drugega kot je bilo prej namreč dialektika pri pri eee Heglu če u če uporabimo te znane široko uporabljene in eee zlob zlorabljene izraze teza in antiteza ne pomeni da imamo najprej tezo potem pa eee na drugo stran postavimo antitezo in da bomo zdej to da bomo preko tega vzpostavili dialektično sintezo ampak nasprotno eee dialektična Heglova imanentna obravnava je v tem da pokaže kako teza sama v s sama po sebi na podlagi lastnih konsekvenc preide v svoje nasprotje kako teza in antiteza nista zunanji nasprotji ampak kako teza sama preide v antitezo kako je antiteza antiteza teze same kako je antiteza vsebovana v tezi in podobno bomo videli poskušali domnevam lahko zdaj domnevamo bo Hegel pri preizkusu realnosti vednosti poskušal pokazati kako je vednost v resnici ki jo pač opredelimo z rcimo nekim resničnim predmetom potem preizkusimo kaj je na sebi in ugotovimo da je ta vednost v resnici drugo sama sebe da vednost ve nekej drugega kot se je zdelo na začetku izidemo iz neke začetne neposredne opredelitve pogledamo kaj to pomeni potegnemo konsekvence jo obravnavamo samo po sebi torej analitično hkrati tudi sintetično ker proizvedemo določila ki so bila predtem samo mmm ki so povezana s tem in ugotovimo da nazadnje pri dobimo v roke nekej drugega kot je bilo tisto s čimer smo mislili da smo začeli ja to se bo nadaljevalo vse dokler dokler ne bomo nekako preprečili eee migotanja širjenja aaa te drugosti res je eee eno je vprašanje kako recimo se de provzaprov se zdej eee eee smo si zastavili vprašanje kako se sploh vzpostavi neskladje med vednostjo in predmetom torej kako pride do te drugosti kako pridemo do prvega i drugega kako se torej ta to gibanje ta dialektični proces začne to je eno vprašanje poskušali smo nakazati smer v katero je tre v kateri je treba iskati odgovor drugo vprašanje pa je to ko se enkat stvar zažene ko enkrat vidimo da z imanentno obravnavo pridemo do drugega da isto samo po sebi postane drugo je vprašanje kje se lahko fenomenologije duha ali kje se Heglova obravnava česarkoli kakršnegakoli določila sploh lahko zaključi empirično vemo da se zaključi zaključi se v neki točki ki ji reče absolutna vednost se pa strinjam da to je eno od eee recimo občutljivih točk eee Heglove s Heglovega sistema jasno lahko rečemo tudi nekoliko drugače Hegel je je mislec protislovja Hegel je mislec eee po za katerega protislovje ne sicer kakršnokoli protislovje torej na arbitrarnost imanentno protislovje deluje kot znamenje resničnega ampak jasno ko enkrat spustimo protislovje na plano ne potem se zdi da bomo imeli velike težave kako ta duh spraviti nazaj v steklenico in to je vprašanje kako Heglov sistem zaklučiti kako reči zdej smo prišli pa do drugega ki nima več svojega drugega ne ampak ja z z zgoditi se mora nekej takega in Hegel vsekakor vztraja na tem da se v neki točki ta pr proces zaupogne vase tako rekoč zaokroži in s tem sklene vase skratka dobi podobo eee dokončnosti cimo dokončnosti za razliko od recimo eee kakšnega Deridaja Derida je Derida je recimo nekdo ki je provzaprov zelo podoben eee po metodi obravnave Heglu ki povsod pokaže kako je enotnost vedno že navče načeta z neko razliko z tistim diferons ne aaa in Derida vztraja pri tem da je diferons v resnici tisto zadnje tako da pri njem nikoli ne pride do eee sklenitve zaokroženja eee ker bi to pomenilo kao padec nazaj v metafizični eee diskurz in si ne b si v svojih najbolj slavnih trenutkih ne bo dovolil doreči niti tega da se nikoli ne bo eee zaklučilo zaradi tega ker bi to že pomenilo da postavlja neke dokončne eem trditve in to je cimo tisto kar bi Hegel imenoval dolgočasnost dekonstrukcije eee eee kmalu začn eee začne postajati dolgočasno ne eee kot je nekje že prej mislim da v zvezi s skepticizmom eee povedal ja skratka gre za to da moramo najprej skatka moramo eem zaustaviti to širjenje dobro recimo zelo hitro to pomeni da je treba eee to drugo zaupogniti ga ubrniti vase tako da nekdo se pravi neka subjektna pozicija postane sama svoje drugo tako da v drugem preide k sebi torej če je če je nekaj drugo samega sebe potem nima več drugega oziroma ima drugo ampak v drugem pride eee do sebe in lahko rečemo še drugače eee eee zadeva se zaustavi v točki kjer se razlika ki je bila pred tem zunanja eno in drugo ponotranji spet splošna formula jasno pa je da Fenomenologija duha ne bi obsegala šeststo strani če bi bilo to po Heglu mogoče naredit eee na vsaki točki tudi potem v sami fe eee fenomenologiji ko cimo na koncu poglavja o razumu eee se vzpostavi zrenje notranjega v notranje eee in ko sam eee ko zastor pred nasebnostjo pade in samozavedanje stopi za zaveso pravi Hegel eee tako zato eee da bi bilo da bi lahko videla kaj je tam za zaveso kot tudi zato da bi bilo za zaveso sploh kaj kar bi bilo moč vedeti ne eee več skratka to se zgodi tedaj in rej eee reče na ta način se izkaže da je bil bila predmet zgolj zavest sama ne izkaže pa se tudi da zadaj za zaveso ni bilo ničesar razen zavesti same je izkaže se pa tudi da ni mogoče kar tako stopiti eee na ono stran za zastor tudi ko govorimo en enako tudi tukaj bi rekli eee lahko rečemo kakšen kakšne zahteve mora izpolnjevati zadnji korak da bi cimo zacelil celotno eee zgradbo vendar pa ni mogoče tega koraka naredit na vsaki točki eee sistema enako kot tudi če rečemo da Hegel dopušča protislovje to ne pomeni zdej da bomo govorili čim več protislovij bomo trosili bližje bomo resnici protislovje pri Heglu mora bit imanentno protislovje se pravi protislovje do katerega pridemo po nujnosti stvari same ne pa zunanjepostavljeno eden pravi tako drugi pravi drugače to dvoje je protislovno ampak sej protislovje je znamenje resnice gre za to da mora iz neke začetne opredelitve kolikor pridemo do protislovi mmm skratka da mora bit to protislovje izpeljano imanentno in tedaj pa pravi ja je protislovje ampak tega se ne ustrašit ne eee to je ravno znamenje da smo na pravi poti treba je vztrajati do konca treba je zdej misliti to protislovje to je potem prava naloga ne samo pokazati ampak ga misliti ga ubvladati dobro če gremo zdaj nazaj to dialektično gibanje gre za imanentno samodrugotenje ne če govorimo o vednosti preizkusu ve se prai če govorimo o momentu dialektičnosti bo očitno šlo za to da preizkus realnosti vednosti tista vednost ki se je najprej imela za vednost z da se bo tista vednost izkazala za nekaj drugega kot se je zdelo na začetku kot je bilo opredeljeno na začetku na ta način bo tisto kar ji je bilo resnično hkrati postalo resnično al nasebje samo za njo seveda če bomo videli da je prišlo do neskladja to l eee lahko samo pomeni da se nahajamo v v zmoti to se lahko eee to lahko s pomeni da se nahajamo eee na nekem parcialno pogojenem stališču s čimer bo naravna zavest se na nek način ovedla svoje lastne vpetosti v eee pač proces spoznavanja in drugo kar je treba vedeti n eno eno je ta dialektični moment eee drugo je pa to da Hegel ta d to dialektiko se pravi imanentno proizvajanje drugega imanentno izpeljavo sebi drugega obravnava po modelu izkustva po modelu izkustva zavesti eee zmerej gre za to da se zavest sama sooča poskuša realizirat ob svojem predmetu in ob predmetu torej ob poskusu spoznanja očitno ugotovi da njen predmet kakor ga je postavila na začetku kakor ji je bil in predmet kakor ga potem dejansko spozna kakor potem dejansko je za njo da si to dvoje ne ustreza